Pisatelj Janez Mencinger je bil kakor glas vpijoèega v pušèavi, ko je v zaèetku 20. stoletja s kanèkom ironije ugotavljal, da so Krèani po domiselnosti prekosili stare Grke. Mestno hiralnico so namreè brez vseh dokazov razglasili za zadnji dom Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693) in kranjskemu polihistorju na njenem proèelju leta 1894 odkrili spominsko plošèo. Hiše se je prijelo ime Valvasorjeva in je kot takšna prišla v zavest številnih rodov. Komajda pa je Mencinger mogel slutiti, da v hiši, v kateri je nazadnje prebival in umrl Valvasor, živi prav on. Danes jo skupaj s sosednjo, z njo povezano stavbo poznamo z imenom Mencingerjeva hiša. V monografiji so na podlagi analize skopih virov iz domaèih in tujih arhivov predstavljene zadnje ugotovitve o historiatu obeh stavb – prave in napaène Valvasorjeve hiše. Z veliko mero zanesljivosti je bilo mogoèe odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj se je pred poldrugim stoletjem pri razglasitvi Valvasorjeve hiše pripetila »usodna« napaka. Markantno renesanèno stavbo so namreè v prvi polovici 19. stoletja imeli v lasti prapraneèak Janeza Vajkarda Valvasorja in kratek èas celo polihistorjevi neposredni potomci.