Osrednji del monografije se ukvarja z vprašanjem, v kolikšni meri so metode socialnega vplivanja uspešne pri podpiranju človekovih okoljevarstvenih teženj, spreminjanju pripravljenosti za okolju prijazno vedenje in spremembi vedenja samega. Pot od človekovega zavedanja okoljske problematike do dejanskega okolju prijaznega vedenja je dolgotrajna, izpostavljamo štiri temeljne vidike raziskovanja: izbiro vedenj, ki jih je treba spremeniti, preučitev dejavnikov, ki povzročajo okolju neprijazna vedenja, uporabo metod socialnega vplivanja za spremembo okoljske ozaveščenosti in vedenja ter oceno njihovega vpliva. Rezultati so pokazali, da pripravljenost za okolju prijazno vedenje izraziteje vzpodbujajo notranji, psihološki dejavniki okoljskega vedenja, medtem, ko vedenje samo, poleg psiholoških, zaznamujejo tudi zunanji, socialni dejavniki. Metode socialnega vplivanja, ki temeljijo na praktičnem pristopu, prilagojenim različnim ciljnim skupinam prebivalcev so se izkazale kot uspešne in jih je smiselno uvesti tudi v izobraževalni sistem. Mladi so namreč najbolj dovzetni za spremembe in so učinkovit medij za prenos tovrstnih idej in ustreznega vedenja na starejše.